Spominsko obeležje Alberta Mesnerja

Tanka nit je spomin. In vendar je spomin tisti, ki nas veže z našimi predniki in nam predoča zgodovino, ki je oblikovala naš kraj pod Peco.

Ko smo pred dvemi leti društveniki KPD Šmihel in skupina potomcev pregnanih družin začeli razmišljati o družinah in posameznikih, ki so bili žrtve nacionalsocialistične grozovlade smo kar kmalu bili mnenja, da moramo postaviti vsem tem ljudem spomenik

Spomenik za 24 izseljenih družin – to je 146 oseb -  od teh je bilo 54 otrok,

spomenik dvema duhovnikoma ki sta službovala v Šmihelu sedmim osebam, ki  se niso vrnile iz taborišč  v Nemčiji, ter koncentracijskega taborišča v Auschwitzu in Mauthausnu in šestim žrtvam evtanazije.

S tem spomenikom jim hočemo vrniti ime in čast ter pokazati, da so bili dragocen del naše družbe.

Sredi Šmihela, ob pokopališkem zidu – ob poti ki vodi v farno cerkev in na pokopališče  se nam je zdel prostor najbolj primeren. Po tej poti so vse te osebe hodile v cerkev, kjer so se srečevale s sofarani, se povezovale s somišljeniki in črpale moč  v globoki veri in zaupanju v božjo pomoč.

Umetnik Albert Mesner, kot član skupine »skupno na poti« in globoko razmišljujoča osebnost je z veseljem prevzel nalogo, da umetniško zasnuje in ustvari spomenik, namenjen žrtvam iz fare  Šmihel in trške občine Bistrica.

Kar nekaj časa je v umetniku, kateremu je najbolj pri srcu material glina, zorela  misel in ideja za spominsko obeležje, saj ga  močno spremlja usoda lastne družine. Zgodba njegove družine, tasta Jožeta Parta, Črnka na Bistrici ga je globoko prizadela prav tako kot usoda vseh izseljencev, ki so v teku pol ure morali zapustiti domačo hišo, kmetijo, živino. Solze žalosti in bolečine so polzele po njihovih licih in jih spremljale ko so v naglici zbirali potrebne stvari za nesigurno pot -  kdo ve kam.  Solze so izseljence spremljale vsa leta v pregnanstvu, ob zaničevanju, izkoriščanju in zatiranju ter prepovedjo slovenske – materine besede.

S časom je v Albertu Mesner dozorela misel, da so solze tisto pravo izpovedno sredstvo za spomenik. Ko je  razmišljal o  tehnični izpeljavi se je spomnil šolskih otrok, s katerimi Albert pogosto in rad ustvarja. Otroci izseljeniških družin so aprila 1942 obiskovali šole v Globasnici, Šmihelu, Pliberku in pri Božjem  grobu.  Zato je k sodelovanju povabil otroke vseh štirih ljudskih šol.

Glina je Albertov dragoceni material , ki pod njegovimi prsti zaživi, se razvije in izoblikuje v umetniško stvaritev.  Skupaj z otroci je obdeloval belo glino. Se ob gnetenju gline pogovarjal z otroci o izseljenih družinah, o vojni, o medsebojnem razumevanju in spoštovanju med ljudmi, da lahko živimo v miru. 

178 solz vidimo na tem spomeniku. Velik del malih solz, ki krasijo spomenik so izdelali otroci. So velike in male solze – oblikovale so jih drobne roke posameznikov in jim dale obliko. Tako kot so bile posamezne žrtve vsaka s svojo življenjsko zgodbo oropane prostosti. Vse te osebe so s svojim življenjem in delom zapustile sledove po vaseh, v pokrajini,  v družbi in med ljudmi. Sledovi  pregnanih in žrtev nacizma so dokumentirani na QR codi, ki je pritrjena na spominski plošči.

Glinene solze je umetnik Albert Mesner prvič žgal pri 950 stopinjah. Nato jim dodal zelenkasto barvo, ki se dobro ujema z betonsko steno. Obenem pa barva izžareva prizemljenost,  ki pomeni umetniku  Albertu domovino. In še enkrat jih je potem dal v peč,  kjer so se pri 1250 stopinjah prečistile, utrdile in zasijale v svoji lepoti.

Za umetnika Alberta Mesner ima spomenik posebno umetniško vrednost. Nastal je kot skupinsko delo. Ob delu so umetniku Albertu misli uhajale vedno spet k  izseljenim družinam,  njihovim članom,  in civilnim žrtvam. Misli so ga spremljale na vsakem umetniškem koraku. Obenem pa je pri delu z otroci začutil otroško iskreno željo po miru.

Solze na spomeniku  so simbol žalosti in grenkobe, trpljenja in časov nesigurnosti in strahu. So pa tudi solze sreče, veselja in radosti, ko so se izseljenci po težkih letih spet vrnili na svoje domove. Z velikim zaupanjem spet začeli delati in ustvarjati svojo bodočnost.

Nas pa naj vedno znova spominjajo, da se trudimo za dobro sožitje, ki je predpogoj za mir v svetu.

Spoštovani,

s pesmijo združenega zbora ljudskih šol Božji Grob, Globasnica, Pliberk in Šmihel smo pričeli to spominsko prireditev.

Vse vas prisrčno pozdravljam, še posebej pa pozdravljam Vas, ki ste te grozote doživeli in ste danes lahko med nami.

Leto 2025 je bilo v javnem diskurzu dežele Koroške razglašeno kot leto spominjanja. 80 let po osvoboditvi izpod nacističnega režima se tudi slovenska narodna skupnost spominja vrnitve nasilno izseljenih koroških Slovencev.

Letošnje leto spomina nam daje možnost, da se ozremo nazaj in zavestno pogledamo naprej v smer dobrega sožitja.

Kulturno prosvetno društvo KPD Šmihel smo se pomladi 2024 lotili spominskega in izobraževalnega projekta, ki osvetljuje lokalno zgodovino, ključne akterje in različne skupine žrtev. Pod naslovom „Skupno na poti – Gedenkweg“ smo priredili že nekaj prireditev.

Danes pa smo se zbrali tukaj sredi Šmihela ob odkritju spomenika, ki ni le kamen ali kovina.  Temveč je izraz spoštljivega spomina, hvaležnosti – in dostojanstvenega poklona vsem, ki jih ne smemo pozabiti.

Spominja na 24 slovenskih družin ki jim je bilo odvzeto dostojanstvo in ki so v naših vaseh zapustili bolečo praznino. Spominja nas pa tudi na vse civilne žrtve nacističnega režima.

S tem spomenikom „spuren – sledovi“ želi kulturno prosvetno društvo KPD Šmihel vrniti njihova imena in nam podariti del njihove življenjske zgodbe

Projekt in spomenik ustvarjata prostor srečavanja za nove poglede ter skupen razmislek o naši preteklosti – ne zato, da bi odpirali rane, temveč zato, da bi prevzeli odgovornost in pogumno stopili naprej, s pogledom usmerjenim v prihodnost.

Odkritje tega spomenika ni zgolj izraz spomina, temveč tudi pozno, a iskreno priznanje – poklon koroškim Slovencem in vsem, katerih glas v preteklosti ni bil slišan.

Toda samo spominjanje ni dovolj. Ne gre zgolj za to, da se ozremo nazaj – gre tudi za to, da gremo skupno naprej.

Iz zgodovine se učimo: izključevanje, diskriminiranja, jezikovna stigmatizacija so pogosto začetek krivic.

Raznolikost, večjezičnost ni tveganje, temveč bogastvo. Slovenski jezik in kultura sta nepogrešljiv del Koroške, ki bogatita tudi našo občino in regijo.

Spominjanje ni samo sebi namen – je poslanstvo. Naša skupna naloga za danes in jutri je, da varujemo človekovo dostojanstvo in si prizadevamo za enakopravnost.
Da pravice manjšin niso zapisane le v zakonih, temveč tudi uresničene v vsakdanjem življenju.

Ta naš projekt „Skupno na poti – Gedenkweg“ in spomenik “sledovi-spuren” naj bi gradila mostove med preteklostjo in prihodnostjo ter med generacijami.

Gre za ključni korak k širjenju strpnosti, razumevanja in skupnega spominjanja, ki je temelj za mirno sožitje.
Da bi družba postala strpna, odgovorna in sposobna sprejeti preteklost kot izhodišče za prihodnost.