V pogovorih s psihoterapevtko mag.o Gitko Opetnik  pripovedujejo priče časa in potomci izseljenih družin o grozotah izseljeništva.  Z njihovimi pripovedovanji odkrivamo sledove, katere so zapustile izseljene  družine  v našem kraju.

Prva tri pričevanja so že na voljo za branje. Druga še sledijo.

Dora Blažej, rojena Kušej, p.d. David v Šmihelu, živi na Letini

Leta 1942 smo bili  med izseljenimi družinami v Šmihelu.  Zjutraj ob pol šestih so prišli gestapovci s čipom. Vsi so bili črno oblečeni. Najprej so šli v hlev. Atej in teta Mojcka sta že bila v hlevu. Dopovedali so njima, da morata v hišo in spraviti stvari skupaj. Mi smo še vsi spali. Mama je bila zelo bolna.  Gestapovci so prišli v sobo, vpili, da  mora v pol uri biti vse skupaj spravljeno, »vas bomo peljali naprej«.  Otroci smo se prestrašili, ker so bili vsi s puškami.  Atej in teta Mojcka sta prišla s hleva, da bi pospravila stvari. Gestapovci so  odprli omare, zmetali vse v rjuhe, zavezali v puntle, naložili na tovornjak in odpeljali.  Oče je prosil enega, da bi mamo pustili doma, ker je bila bolna. Imela je vročino. Gestapovec pa je rekel, da to ne gre: »ona je na papirju, mora v logar pa  če pride tja mrtva ali živa.« Čakali smo do  opoldneva, da so prišli po nas z avtobusom.

Ko smo prišli v logar, je na vsake par metrov stal gestapovec in držal puško. Zraven je imel velikega psa. Potem so nas  peljali v barako. Tam ni bilo kaj drugega kot slama po tleh. Tam smo bili štiri dni. Mamo so takoj odpeljali v bolnico v Celovcu.  Oče je bil zelo bolan, babica  pa tudi. Potem je bila samo še teta Mojcka in sestra Lena, ki je bila stara 16 let. Drugi otroci smo bil majhni. Mara je bila stara eno leto, Anza je bil star pet, jaz sedem, Justa pa 9 let. Oče je prosil zdravnika, če bi mogel kaj narediti za nas. Zdravnik mu je obljubil, da se bo potrudil. Tiste štiri dni je moral zmeraj eden od družine  stati zunaj, tudi ponoči. Klicali so nas po gramofonu. Če so tisto številko poklicali smo vedeli da bomo šli z vlakom v Nemčijo.  Tretji dan pa je zdravnik poklical: »Kušej , kje si ?« Zdravnik je rekel: »ti smeš s svojo družino nazaj domov.« Objel je očeta n oba sta se jokala.

Ko smo prišli domov, nismo imeli nič. Posoda, obleka, vse je šlo v Nemčijo. Nismo imeli obleke, da bi se preoblekli in ne posode, da bi kaj skuhali. To je trajalo dva meseca, da je nekaj nazaj prišlo. Zelo veliko je šlo v izgubo. Tisti čas nismo imeli nič, pomagali so nam sosedje, župnik Posch iz Globasnice in teta Treza, ki je imela v Šmihelu trgovino. Osem dni navrh pa je prišel moški in hodil pred hišo sem in tja ter opazoval. Pa ga je oče vprašal, kdo je in kaj hoče. Pa je rekel, da je iz Kanalske doline, in da bi on moral prevzeti našo hišo. Ko je izvedel, da nismo prostovoljno šli, je rekel: »sem vesel, da ste nazaj prišli.« Dolgo časa je bilo, ko se je stemnilo, je en moški stal pred kuhinjskim oknom, tam kjer je bilo miza,  in  nam prisluškoval, kaj govorimo. Tako smo se bali, da nobeden ni mogel govoriti, tudi starši ne. Imel je velik klobuk. Nihče se ni upal pogledati, kdo bi to bil.  To je moral biti en vohun. Mama je bila 6 mesecev v  bolnici. Ko so jo pripeljali domov, je prišla zraven ženska  in rekla očetu, da mora Maro ki je bila leto in pol stara, dati kam drugam, da ne sme biti doma. Če ima koga, kamor bi jo lahko dal je prav, drugače pa pridejo po njo in jo bodo dali kam. Pa je rekel oče, da jo bo dal k Črčeju, k  babici. Nam so pa tudi prepovedali, da sploh ne smemo v sobo k mami, ker je imela pljučno tuberkulozo. Oče je bil v prvi vojni ranjen. Bil je obstreljen in je imel trdo nogo. V križu je imel kuglo in si niso upali operirati. Dobil je  kostno tuberkulozo. Atej je bil hrom in ni mogel stati, ne sedeti, je bil čisto  v postelji. Sestra Lena je bila takrat stara 17 let in je prevzela gospodinjstvo. Kuhala je in obema stregla. Očeta je  morala vsak dan prevezati, ker je imel odprte rane. Ko je bila mama stara  32 let je umrla. Ravno za Veliko noč je bil pogreb. Pet mesecev navrh je oče umrl, star 46 let. Pet mesecev navrh je umrla babica, stara  70 let. V 10 mesecih so trije umrli. Teta Mojcka je delala zunaj na kmetiji. Teta Mojcka se ni kdaj poročila in je bila zmeraj pri hiši. Imeli smo srečo, da je teta Mojcka prevzela hišo in nas  otroke in za nas skrbela do smrti. Drugače bi nas morali dati h kakemu kmetu.  Hvala Bogu nas je teta rešila, skrbela je za nas, da smo bili skupaj, da nam je ostal dom. Po vsej nesreči, ki smo jo imeli, smo imeli srečo, da nam je ostala teta, da je za nas skrbela.

O teh dogodkih, da smo bili izseljeni nismo nič več govorili. Nobeden se ni upal, kaj reči. Ko smo prišli v šolo je bil HAJOt. Imeli so ob popoldnevih vaje. Zmeraj smo morali iti na tiste vaje in smo se bali, če ne bi šli, da bodo spet prišli po nas.

Po vojni smo govorili seveda samo slovensko. V Šmihel je prišel duhovnik iz Slovenije. On nas je skupaj spravil, da smo igrali in peli. Pri Šercerju smo imeli dvorano, tam smo  nastopali.

Igrali smo igre: Petrčkove poslednje sanje, pa Valpurga. To smo potem še tudi igrali, ko je bil gospod Oraže. Tisti nas je  učil. Na poti na Katarino,  tam kjer je sedaj britof, tam je bil velik prostor.  Tam so postavili oder in smo tam igrali.

Janez in jaz sva bila pri otroškem zboru, potem pri mladinskem , pa pri cerkvenem zboru in pri Gorotanu.  Enkrat smo z mladinskim zborom šli na tekmovanje v Škocjan. Peljal nas je Sienčnik. Ko smo nastopili smo dobili prvo nagrado. Kako veselje je bilo. Moj brat  je pel solo in še eden. Ljudje so jokali, ker je bila tako žalostna pesem.  To je bilo okrog leta 1950.  Tudi na radiu smo peli.

Iz teh časov mi je ostal strah. Če sem videla policaja sem se začela tresti. Enkrat je ponoči prišel policaj in nekaj spraševal, takrat sem se cela tresla.  Tudi če je zunaj kaj zaropotalo, zmeraj sem imela strah, kaj bo. To ni šlo tako enostavno stran. To je čisto globoko notri.  Ko je teta Mojcka enkrat zbolela, sem imela strah, da bi še teta umrla.  Kot otrok nisi vedel, kaj naj narediš.

Za čas  »ortstafelsturma«  sem bila že na Letini. Tukaj ni bilo tistega poloma. Nisi pa mogel razumeti, zakaj nekoga moti, če sta dva napisa – slovenski in nemški.

Eno leto sem bila v Švici.  Tam so govorili italijansko, švicarsko in francosko. Nikoli ni bilo, da bi kdo rekel, ti ne smeš ta jezik govoriti, ali pa da bi bil zasmehovan, ker si govoril drug jezik. To je bilo samo pri nas. Tega nisem mogla verjeti. Kar me je najbolj motilo, je to, da si točno vedel, da sta oče in mama Slovenca, otroci pa niso govorili slovensko.  So nasprotni in se  posmehujejo.

V Švici so se tudi v šoli učili več jezikov: francosko in  nemško ali pa italijansko in nemško. V Švici sem bila  leta 1955 in 1956, da sem si malo prislužila, ker sem se potem poročila. Sestra Mara se je učila, mi smo pa morali delati doma. Nismo imeli možnosti, da bi šli kam delat. Pa tudi doma nismo mogli pustiti, ker je bila teta Mojcka sama, Janez je bil star 14 let , ko je moral že orati. Čisto mlad je moral prevzeti dom. 

Po 70 letih na Letini danes  govorijo samo še trije otroci slovensko na naši vasi.

O vojnem času smo se pogovarjali zelo malo. Tudi jaz nekaj časa nisem nič pripovedovala.  Tudi mojim otrokom nisem nič povedala. Nič o tem, da smo bili izseljeni.  Šele po par letih  sem začela govorit o tem in jim razlagati. To je prišlo tako, da so mislili zakaj sem tako zavedna Slovenka, da nočem nemško govoriti. Potem sem pa povedala zakaj. Kaj sem doživela. Če smo prestali toliko gorja, pa ne morem nekaj biti kar nisem. Pogovarjali smo se in so akceptirali.

Otroke sem učila naj ostanejo to, kar  sem jih učila. Naj ostanejo Slovenci. Hvala Bogu moji vnuki in pravnuki govorijo vsi slovensko in nemško.

Važno je, da ostanejo zvesti svojemu materinskemu jeziku. Da spoštujejo materinski jezik. Da se ne sramujejo, da imajo slovenski materinski jezik. Da se učijo slovenščine in da bi tudi svoje otroke naučili. Tudi moji pravnuki se vsi učijo slovensko. Če pridejo na obisk vsi govorijo slovensko.

Upam, da je Bog teti Mojcki povrnil vse dobrote, kar je za nas in za Davidovo družino  naredila v svojem življenju. Ona je bila duša. Skoz je skrbela da je hiša ostala brez dolga, pa  da smo se zelo fajn imeli. Tudi se nismo kdaj kregali, to je bil res dom. Zahvalit se moramo teti Mojcki in sestri Leni, ki je tako skrbela za naše starše in za nas. Preživeli smo, ni bilo lahko. Bila je sreča.

Milka Sadjak, rojena Turk, p. d. Štern v Podkraju, živi v Pliberku.

Rodila sem se 22. 9. 1939. Ko so nas selili sem bila stara dve leti in pol. Atej in mama sta pripovedovala, da so prišli gestapovci po nas. Z letrskim vozom so nas  peljali na kolodvor. Spomnim se, da smo bili v Celovcu en teden v eni kasarni. Bil je velik prostor. Tam  smo vsi ležali po tleh. Ko smo prišli na kolodvor se je atej boril z enimi petimi moškimi. On ni hotel na vlak, ni hotel v Nemčijo, hotel je domov. Jaz sem se jokala, a nič ni pomagalo. S silo so nas nabasali v živinske vagone »in ab die Post«. Ko smo  prišli v Nemčijo , so nas s tovornjaki peljali v loger.

Najprej smo bili v Schwarzenbergu. Potem smo prišli v Frauenaurach. Nekaj spominov imam na Hesselberg.  Stanovali smo v vojašnicah. Na sredi sobe je stala velika železna peč. Tako velika, da nisi segel z rokami okrog nje. Otroci smo se prijeli za roke in  se igrali v krogu. Jaz sem se spotaknila in sem se prijela za peč. Obe roki sem imela osmojeni. Nekaj časa je trajalo, da je zacelilo. V logerju nismo imeli zdravnika. Za rane je poskrbela mama. Vodja taborišča je bila Florian Kaiser, Kojžrov iz Rinkol. To je bil očim moje mame.  Če je bil na Hesselbergu »fligeralarm« smo šli po stopnicah dol in tam je bila ena velika dvorana.  Stranišče pa je bilo enostavno na prostem. Ne vem, da bi bilo pozimi drugače. Vsak je lahko zraven gledal. To je bilo najhuje, to se mi ni dopadlo. Atej je delal na žagi v Stuttgartu.  Enkrat na mesec je imel ob koncu tedna prosto. Takrat nas je prišel obiskat.  Zdi se mi, da se je tam kar dobro počutil.  V logerju smo že govorili slovensko, v glavnem pa se je moralo govoriti nemško. Ko smo prišli  domov, sem znala nemško. Doma sem pa nemško spet pozabila, ker nismo govorili.

Med vojno so imeli na  Hesselbergu letalsko šolo.  Večkrat smo šli tja. Enkrat sem si vzela žido, ki so jo uporabljali za padala in sem jo nesla domov.  Imeli so tudi blago za nahrbtnike. To je bilo zelo težko blago. Sem ga privlekla do logerja. Tisto blago smo celo domov nesli. Doma je sestrična od naše mame  naredila za vsakega dekliča – tri nas je bilo – obleko.

Hrana je bila v logerju zelo slaba. Mama je šla na skrivnem zvečer, ko je bilo že mračno, h kmetu po mleko za nas otroke.  Večkrat je rekla, če bi mleka ne bilo, bi otroci ne mogli prestati ta čas.  Nikdar ni povedala imena tega kmeta. Mleko pa je vedno plačala. Bila je vesela, da ga je sploh dobila. Če bi to odkrili bi bila gotovo kaznovana. Vem, da je imela strah.

V logerju je mama lepo gledala na nas. Najbolj smo se vselili, če smo od tete z Dunaja dobili paklej. Notri so bile vedno sladkarije. Teta je bila nuna na Dunaju. Ko smo prišli nazaj z logerja sem jo šla obiskat. Bila sem cel teden pri njej. Bila je sestra mojega ateja.

Na naš dom je prišla družina Rauter iz Kanalske doline. Tej družini ni bilo prav, da smo prišli mi spet domov. Poleti smo prišli iz logerja domov. Najprej smo morali  živeti v hiši, ki je stala polega naše domače hiše. Bil je samo en prostor in črna kuhinja. Do jeseni smo bili v tisti hišici. Dokler je bila družina Rauter na kmetiji so oni delali. Mi smo tam samo stanovali. Ko so odšli je bilo treba marsikaj popraviti in počistiti hišo.

O teh dogodkih v družini nismo govorili. Moj atej se je ponesrečil, ko sem bila jaz stara 9 pa pol let.  Na Bistrici je padel z voza ko so basali deteljo. Žrt je počila in ga ubila. To je bilo leta 1950. Komaj smo prišli domov, začeli dobro živeti je pa atej umrl. Bilo je čudno.  Po smrti ateja Franca  je bila mama sama. Do leta 1957 je bil  pri hiši stric, potem je pa tudi on umrl. Vsi smo delali. Ko smo bili otroci malo močni smo pomagali. Obdelovati je bilo treba dve kmetiji, eno na Bistrici drugo v Podkraju. Na Bistrico se je bilo treba peljati vedno s konjem in letrskim vozom. Traktorjev še ni bilo. Moja sestra Ivanka je bila stara 15 let ko smo dobili traktor in je dobila dovoljenje, da je smela s traktorjem voziti. Ko je bil traktor je bilo bolje. Je pa dolgo trajalo. 

Feratova kmetija na Bistrici je bila last moje mame. Ona je imela pravico dedovanja. Moja mama svojega ateja nikoli ni spoznala. Ko se je moja mama rodila je bil njen atej že na fronti, in ga ni bilo nazaj. Osem let sta bili z mamo sami. Imeli so dve dekli in mlin . Potem se je mama poročila s Kojžrovim Florijanom. Tisti je bil očim moje mame. Potem je bilo vse drugače, ker je nastala nova družina. Bilo je še veliko otrok. Mama se je poročila v Podkraj.

Po vojni nisem čutila kašnega nasprotovanja. V šoli smo se imeli lepo. Imela sem prav fajn učiteljico Melito. Po rodu je bila Kočevarca. Bila je zelo stroga. Jaz sem jo  imela zelo rada.

Danes je najbolj važno , da se otroci učijo slovensko in tudi slovensko govorijo. Hvala Bogu naši vsi znajo. Moji vnuki govorijo vsi slovensko, celo pismeno. Važno je da se ne pozabi slovenščina, da živi naš narod in jezik naprej.

Josefa Sadjak, rojena Glinik v Gradičah pri Gorniku. Živi z možem Bertlnom v Čergovičah

Rodila sem se 11. 3. 1938 v Gradičah. Bilo nas je 8 otrok. Atej je prej umrl, preden sem se rodila.  Mama niso bili tako pismeni. Doma so bili s Strojne. Moj  oče je bil že prej dvakrat poročen. S prvo ženo je imel dve hčerki. Z drugo dva fanta. Mama je bila  rojena leta 1897.

Leta 1942 je bila naša cela družina izseljena. Prišli so po nas, nas pobasali in peljali. Oni so govorili nemško. Mama niso razumeli, ker so govorili samo slovensko narečje. Tudi jaz  pismeno slovensko ne znam, ker se nisem kdaj naučila. Kot otrok sem se veliko potepala pri kmetih. Ko sem bila večja, sem pa pri kmetih delala. Sestra Mici ni bila izseljena. Ostali pa vsi skupaj z mamo. Zakaj smo bili izseljeni ne vem. Ne vem, kdo nas je javil. Bili smo v logerjih Frauenaurach in Eichstätt.

Spominjam se, da smo bili otroci skupaj. Mama je morala delati in ni imela čas za nas. Eden v logerju je pazil na nas. Otroci smo se veliko igrali. Če smo bili otroci sami, smo govorili slovensko. Nismo znali dobro nemško. Hrana ni bila slaba. Doma smo imeli slabšo. Mama ni imela dohodkov. Bila je vdova. Kmetijo pri Gorniku je dobil sin od mojega očeta iz drugega zakona..

Pri Gorniku so padle bombe in vse je bilo uničeno. Ko smo prišli  domov iz taborišča smo živeli v leseni bajti, brez vode, brez stranišča. Mama je hodila delat, da je pridelala za hrano. Nočem misliti, kako je bilo hudo. Ko smo se vrnili  nas nihče ni kaj spraševal. Nismo se mešali v politiko.

Po vojni je bil na Suhi dolga leta zelo dober učitelj. Nihče nas ni »fajntal« ne v fari in ne v občini. Z nikomur  pa nismo imeli kontakt. Rada bi igrala harmoniko, pa  ni bilo denarja. Rada sem pela, pa nisem šla k zboru, ker nisem imela kaj za obleči. Bila je ena sama revščina. Vsi skupaj smo jedli in ene sklede.

Včasih se je povsod samo slovensko govorilo. V šoli se  pa nemško nismo veliko naučili. Danes je pa s slovenščino tako, da se ne naučijo veliko. Midva pa se pogovarjava vedno samo slovensko.

Bertl Sadjak: Kot mlad fant sem pel pri  zboru v Rinkolah in pri cerkvenem zboru, ki ga je vodil moj brat. Pa še štiri leta pri Foltejevem zboru. Po poklicu sem bil šofer in nisem bil veliko doma. Zato sem nehal peti. Rodil sem se leta 1937 pri Kvončniku v Rinkolah. Bilo nas je 15 otrok. Doma smo govorili po domače slovensko. Mama niso znali nemško. Atej so znali. Ob izselitvi je bilo tako, da smo dobili ukaz, da  se moramo pripraviti, ker bomo izseljeni. Dobro smo se oblekli in smo čakala. Avto bi moral priti po nas.  Štirje bratje so bili v vojski. Brat Miha, ki je bil organist,  je služil pri enem oficirju v Celovcu. Naš atej so šli do tega oficirja in mu razložili, da so štirje sinovi v vojski nas pa hočejo izseliti. On je zaustavil izselitev. V Rinkolah, Repljah in Vogrčah  nobena družina ni bila izseljena.

Po vojni se je pa zelo politiziralo. Eni so bili za Hitlerja, eni pa za slovensko strah. V Rinkolah so včasih igrali igre. Eno nedeljo  bi morali igrati. Je pa nekdo povedal Rinkolanarjem, da  hočejo Vogrijani  napasti in uničiti sceno. V Rižnarjevem kozolcu je bilo vse pripravljeno za igro. V Rinkolah je bila  ta dan maša. Vogrijani so v tem času hoteli  vse pokvariti. Ko so Vogrijani prišli so jih Rinkolanarji napadli in pretepli.

Mi si po vojski nismo upali politizirati. Je bilo že to preveč, da smo po domače govorili, po slovensko. Pri  vojakih nisem srečal koga, ki bi govoril slovensko. Nihče si tam ni upal slovensko govoriti. Pa tudi kje drugje nismo politizirali. Nismo hodili v gostilne, saj ni bilo denarja. Doma sem delal na kmetiji. Vmes sem šel h kakemu kmetu, in si malo prislužil da je bilo v nedeljo za eno pivo. Tako smo bili navajeni. Pa tudi  drugi niso kaj imeli. Vsi smo bili enaki.  Doraščali smo pri trdem in smo z vsem zadovoljni.