100 let kulturnega ustvarjanja v Šmihelu

Začetek dvajsetega stoletja je bil čas prelomnega značaja, poln kulturnega in tehniškega napredka, poln socialnih konfliktov in prava politična prelomnica. Slovenska narodno-politična aktivnost v Šmihelu in okolici se je začela že desetletja prej. Leta 1870 je bil velik slovenski tabor na Bistrici, prvi na Koroškem. Udeležilo se ga je okoli 8000 ljudi, ki so zahtevali enakopravnost Slovencev v deželi in državi. Leta 1888 se je v društvu »Družba sv. Cirila in Metoda« začelo načrtno kulturno življenje. Kmalu je nastal pevski zbor, leta 1890 pa prvo slovensko pevsko društvo na Koroškem »Gorotan«.
Tamburaško društvo so v Šmihelu ustanovili leta 1903. Tudi hranilnica in posojilnica štejeta med najstarejše na Koroškem. Šmihel jo je imel od leta 1888 naprej. Od začetka stoletja naprej je delovala v Šmihelu tudi mlekarska zadruga. Vidimo torej močno razvejano gospodarsko in kulturno delovanje.
Nastanek in delovanje društev sta vedno in povsod močno povezana s pravnim položajem v državi. 0d leta 1867 naprej so zakoni tedanje Avstrije omogočali društvom malodane neoviran razvoj in delovanje.

Ustanovni občni zbor – 16. 12. 1906

Na ustanovnem občnem zboru »Slovenskega katoliško izobraževalnega društva za Šmihel in okolico« leta 1906 so ustanovitelji z ustanovitvijo društva hoteli popraviti predvsem zamudo na področju izobraževanja. Poudarili so slovenstvo in krščanstvo kot podlago izobraževalnega delovanja.
Pri ljudskem štetju leta 1910 je bil delež prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom prav v bistriški občini najvišji na Koroškem 99,03 odstotka. Le 18 prebivalcev bistriške občine je trdilo, da govorijo v vsakodnevnem življenju nemško.
Na ustanovnem občnem zboru, dne 16. dec. 1906, so za predsednika izvolili Ivana Tomica - ki je bil župan občine Bistrica in trgovec v Šmihelu. Podpredsednik je postal Jurij Rudolf. Blagajnik je bil tesarski mojster v Šmihelu / Franc Viternik. Za tajnika so imenovali Zdravka Štangla - občinskega tajnika v Šmihelu. Za knjižničarja so izvolili kmeta Jurija Kordeža iz Letine.
Prvo leto so imeli le nekaj predavanj in eno zborovanje. Naročili so 6 časnikov in jih skupno brali. Pridno so si izposojali knjige.

Že drugo leto, leta 1908, so izvolili novega predsednika g.župnika Josipa Vintarja in tajniško mesto je prevzel Vekoslav Vavti, knjižnico pa njegov brat Toni. Branje je bilo glavno sredstvo izobraževanja. Leta 1909 je prišel v odbor Jakob Mišic - Zilan iz Črgovič. Bil je odličen pevec in vodja tamburašev. Odslej so pri vsaki prireditvi sodelovali tamburaši.
Društvo so podpirali takrat zasebniki, premožnejši Slovenci kot Janez Kraut, pd. Svec in Anton Ažman, pd. Štampuh, oba doma na Bistrici. Izdatno pa je podprla društvo hranilnica in posojilnica v Šmihelu. Že leta 1911 so kazali skioptične slike iz Sv. dežele. Predaval je pliberški kaplan Janez Hornböck.

26.12.1909 so za predsednika izvolili župana Jurija Rudolfa.
V naslednjih letih se je knjižnica zelo dobro razvijala. Ljudje so si radi izposojali in brali knjige. Društvo je imelo naročeno 4 časnike in sicer »Mir«, »Naš dom«, »Mladost« in »Zlata doba«. Vsako zborovanje in veselico so otvorili tamburaši. Sledili so govori, kratke igre in deklamacije. Veliko važnost so polagali na družabnost. Prirejali so dražbe. Dobitke so podarjali društvu rodoljubi iz Šmihela in okolice.
23.3.1911 so ponovno izvolili za predsednika župnika Vintarja.

Leta 1913 so izvolili novega predsednika, Vinka Pečnika, pd. Biclna, doma v Rutah nad Bistrico. V odbor sta prišla tudi Nanca Pec, pd. Klokarjeva in Jurij Kušej, pd. David, iz Šmihela. Večina prireditev se je vršila pri Šercerju, včasih so zborovali tudi pri Likebu. Uprizorili so igro »V tem znamenju boš zmagal«.

Leta 1914 je bil pri sv. Katarini zadnji slovenski tabor. Iz farne kronike izvemo, da se je zbralo do 4000 ljudi. Glavni govorniki so bili  državni in deželni poslanec dr. Krek, deželni poslanec Franc Grafenauer in msgr. Valentin Podgorc.

1. svetovna vojna

26. 7. 1914 je izbruhnila 1. svetovna vojna. Fantje so morali večinoma k vojakom, oblast pa je prepovedala  vsako društveno delovanje.

Društvo je po štirih letih zopet zaživelo.16. febr. 1919 so priredili občni zbor. Šercerjeva gostilna je bila nabito polna. Kot govornik je nastopil dr. Gregor Rožman. Nato so igrali igro »Od hiše«. V njej je nastopal šolar Radovan Gobec, poznejši prof. glasbe v Ljubljani. V naslednjih letih se je društveno delo bujno razvilo. Leta 1920 so dva dni zaporedoma igrali Meškovo igro »Na smrt obsojeni«. Pred igro je študent filozofije Franc Sušnik - poznejši ravnatelj študijske knjižnice na Ravnah, obakrat pojasnil igro, kako resnična je bila v življenju koroških Slovencev. Društvo je pred plebiscitom priredilo še več zborovanj. Vselej je bilo navdušenje veliko.

1920 - plebiscit

Prvo leto po plebiscitu so bili vsi precej preplašeni. Začelo se je silno preganjanje Slovencev. Od slovenskih učiteljev skoraj nobenega niso sprejeli nazaj v službo.

Tako je bil naslednji občni zbor šele 8. jan. 1922, na katerem so za predsednika izvolili Jakoba Mišica pd. Zilana,  podpredsednik je postal Slavko Rudolf, tajnica Krista Hafner, pd. Črnkova, blagajnik pa Marko Plešivčnik, pd. Šercer. Prirejali so igre in mesečne sestanke, na katerih so govorili bolj izvežbani kot Franc Mert, Vinko Pečnik, Štefana Ferdič, Krista Hafner, Lovro Kušej, Micka Mlinar, Jaka Mišic, Roza Čarf in Ignac Saler.
Prireditve so morali prijaviti okrajnemu glavarstvu in so potekale pod nadzorstvom žendarmarije.
V jan. 1923 so uprizorili »Miklovo Zalo«, ki jo je igrala Krista Hafner. Pred igro je deklamiral Jaka Čajčman iz Breške vasi Aškerčevo »Hajdukovo oporoko«. Pod Mišičevim  vodstvom so leta 1923 tamburaši postali zopet aktivni in so nastopali doma in v sosednjih krajih. Igro »Miklova Zala« so med letom ponovili še trikrat.
Leta 1923 je bil za predsednika ponovno izvoljen Vinko Pečnik.

Nov oder - 1924

Naslednje leto so društveniki napravili nov oder. Akademski slikar Peter Markovič iz Rožeka ga je res umetniško narisal. Na pročelju je bil čez vso širino napis: Slovenska zemlja naš dom si ti, naš dom ostani do konca dni! Zastor je predstavljal ustoličenje koroških knezov na Gosposvetskem polju. Oder je imel štiri spremembe: kmečko sobo, gosposki salon, kmečko vas in gozd in je bil eden izmed najlepših na Koroškem. 26. dec 1924 so oder otvorili z igro »Mlinar in njegova hči«.
Leta 1924 so v Šmihelu priredili 4 igre, 4 sestanke in 1 izobraževalni tečaj. Knjižnica je štela 540 knjig. Na občnem zboru 1. maja 1925 je bila za tajnico izvoljena Marica Rudolf, za knjižičarja pa Valentin Čebul pd. Pašovnik.
Tajnica Marica Rudolf je leta 1926 začela pisati novo tajniško knjigo, ki pa so jo med 2. svetovno vojno bila zaplenjena in uničili. Ohranjen je samo 1. zapisnik.
Društvo je delovalo po ustaljeni poti naprej. Predsedniki so bili Franc Mlinar, Franc Kropivnik in Mirko Kumer. Dejavnost sestankov je nekoliko nazadovala, dokler je odrsko delo dobro uspevalo. Leta 1936 so Šmihelčani ponovno uprizorili »Miklovo Zalo«. Rudolfova Marica je bila Almira, njena sestra Milka pa Zala. Igro jih je naučil tedanji kaplan Posch. Društvo je prirejalo tekme koscev in tekme žanjic ter kuharske tečaje pod vodstvom Milke Hartman in Marice Rudolf.

Hitler zasedel Avstrijo – 2. svetovna vojna

Ko je Hitler zasedel Avstrijo, je bilo treba vsak sestanek prijaviti krajevni NSDAP vnaprej. Kmalu so nekatere člane društva aretirali in zaprli v Celovcu. Nato so še zaprli župnika Jožefa Piceja in vse moške odbornike društva. S tem je bilo vsako slovensko delovanje zatrto.
Ko so bili leta 1939 fantje vpoklicani v vojsko, je Zilanov oče - Jakob Mišic zbral 17 deklet in tamburašice so prvič nastopile na materinski proslavi junija 1940. Tamburaško delo je Jakob Mišic nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni.

Po vojni

Po zlomu nacizma je društvo zopet oživelo. Preimenovalo se je v »slovensko prosvetno društvo Peca«. Iz zgodovinskega poročila  Mirka Kumra izvemo, da je bilo društvo politično čisto drugače usmerjeno kot prejšnje. Vedno znova je prišlo do konfliktov med farno mladino in društveniki. V tem času je farna mladina začela prirejati igre in sestanke. Tako so igro »Petrčkove poslednje sanje« igrali na zasilnem odru v kaplaniji, ker je niso mogli igrati pri Šercerju. Leta 1947 izvemo iz časopisa, da je Šmihel v pevskem in glasbenem oziru med prvimi na slovenskem Koroškem. Imeli so godbo na pihala, tamburaše, zbor »Gorotan«, ki ga je takrat vodil Nande Novak in otroški zbor pod vodstvom Miheja Sadjaka. Takratna mladina se ni ničesar bala, prirejala je prireditev za prireditvijo. Ni pa se posrečilo obnoviti bralne dejavnosti. Večina knjig je bila med vojno uničena.
Ko so v Celovcu leta 1953 ustanovili Krščansko kulturno zvezo, je njen predsednik, župnik Picej, tudi v Šmihelu ustanovil Katoliško prosvetno društvo.
In zopet ugotavlja Mirko Kumer v svojih zgodovinskih zapiskih, da kot naslednika nekdanjega Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva smatramo današnje Katoliško prosvetno društvo.

Leta 1953 je bil torej za predsednika izvoljen župnik Picej, podpredsednik Janez Kaiser, pd. Kojžr, tajnik Ivan Merkač, pd. Klokar, ter blagajnik Valentin Čebul, pd. Pašovnik.
Po vseh vaseh je društvo imelo svoje svetovalce, ki so zapisovali nove člane ter med drugim tudi pobirali članarino. Odrska dejavnost je bila zelo razvita. Uprizorili so po 3 igre na leto in z njimi gostovali po Koroškem.
Da naštejemo nekaj iger: »Z lastovkami«, »Scapinove zvijače«, »Gašper gre na božjo pot«, »Črna žena«, »Naša kri«, »Domen«, »Krivoprisežnik«, »Mutasti muzikant«, »Trije vaški svetniki«, »Vrnitev«, »Črni križ v gozdu«, »Faust« in še bi lahko naštevali.
Gostovali so v Železni Kapli, Globasnici, v Selah, v Št. Jakobu, v Št. Primožu, v Dobrli vasi, v Vogrčah, v Kazazah pri Ilgu, v Pliberku, v Gorenčah, v Žvabeku, v Št. Lipšu in še kje. V Šmihelu so vedno nastopali pri Šercerju in so morali igre po trikrat ponoviti. Iz zapisnika razberemo, da je bila vedno zelo dobra udeležba- do 300 ljudi pri eni prireditvi. Pred igro in med odmori so vedno zapeli pevci domačega zbora Gorotan. Ker so pri Šercerju vedno morali oder znova postavljati, po prireditvi pa podreti in pospraviti na podstrešje, je bilo delo tozadevno zelo oteženo. Za to delo je bil odgovoren Janez Kušej, pd. David.
Iz časopisnega poročila izvemo naslednje: » Desetletja je dajala gostoljubna Šercerjeva hiša svojo streho slovenskim kulturnim prireditvam. Žal pa je postala Šercerjeva dvorana premajhna za veliko število obiskovalcev. Pri nekaterih prireditvah je gneča postala že skoraj življenjsko nevarna. Natrpa se v dvorano toliko ljudi, da primanjkuje zraka.«

Zato je postala resna želja po zgradbi lastnega kulturnega doma. Navdušenje je bilo veliko. Zakaj tega projekta niso uresničili, ni znano.

Do leta 1958 je igre režiral župnik Jožef Picej s pomočjo Vinka Zaletela in kaplana Nemca. Meseca majnika pa je takratni tajnik Fric Kumer zapisal v društveni zapisnik: »Dne 18. 5. 1958 so na Dunaju daleč proč od svoje lepe slovenske zemlje, ki so jo tako ljubili, umrli č.g. župnik Jožef Picej. Naše društvo je zadel velik udarec, ki ga nikoli ne bo mogoče izbrisati. Z rajnim gospodom župnikom smo izgubili moža, kot jih danes najdeš le malo. Bili so res velik narodni delavec, premagali so tudi za naše pojme nepremagljive težave.«

Leta 1958 je bil po smrti župnika Piceja za predsednika izvoljen Ignac Domej, pd. Zgonc.
Jeseni 1958 je bil v Šmihelu na mlakah - na Katarini kulturni shod. Zbralo se je nad 1000 ljudi. Oder so postavili Šmihelčani in Globašani in so ga vso noč stražili. Nastopali so zbori, govoril je dr. Joško Tischler.
Po letu 1959 so igre režirali kaplani kot g. Adamič, g. Kassl in g. Vinko Zaletel. Leta 1961 so v Šmihelu zaigrali zahtevno igro »Faust«.

Leta 1963 je bil izvoljen za predsednika Fric Kumer, tajnica je bila Katarina Jernej, blagajnik pa Valentin Čebul. V naslednjih letih se je društveno delo omejilo na igranje iger. Priredili so 7 iger, med njimi zelo uspešno »Kaplan Klemen«, katerega je izvrstno igral Slavko Mlinar. S to igro so tudi gostovali po Koroškem.
Leta 1969 je društvo sklicalo občni zbor pri Šercerju. Za glavnega govornika je bil povabljen predsednik KKZ dr. Erich Prunč. V govoru je poudarjal pomen slovenskega jezika. Otroci, ki se učijo dva jezika, so brihtnejši in duhovno bolj gibčni, je dejal. Razlagal je, kako pomembno je, če se naučiš več jezikov in pozval starše, naj ne prikrajšajo otrok za materin jezik, če govorijo z njimi nemško in ne več slovensko.
Zadnja igra, ki so jo igrali pri Šercerju leta 1969, je bila igra »Pokojnik«.

Nakup in obnova farne dvorane leta 1969

 V tem letu je gospod dekan Kristo Srienc odkupili Robačevo hišo za 75.000 šil. Ta hiša je bila že last Cerkve pred mnogimi leti in je bila prvotno kaplanija, v kateri so leta 1845 ustanovili enorazredno šolo. Ta šola se je v teku let razvila v trirazredno šolo z 250 otroki. Šele leta 1912 so v Šmihelu zgradili današnje šolsko poslopje.
Začetek aprila 1969 so začeli pregrajevati hišo. Podjetje Pacher je prevzelo gradbena dela in Franc Trap je vodil ta projekt. Društveniki so z veliko vnemo pomagali z neštetimi prostovoljnimi urami pri pregradnji te hiše. Mnogo zaslug pri opremi dvorane je imel kaplan Peter Sticker.
6. jan. 1970 so igralci KPD zaigrali prvo igro na novem odru v prenovljeni farni dvorani. To igro »SIN« je režiral Stanko Vavti.
Društvo je tako imelo svoj dom in to se je poznalo tudi pri nadaljnjem kulturnem delu.
Program v naslednjih letih se je nekoliko spremenil in sicer v prid našim najmlajšim. Gostovale so lutkovne skupine in ustanovili so otroški pevski zbor. Gostovali so zbori in dramske skupine.
Tajnik Pavle Kert je imel na skrbi potujočo knjižnico.
Domača dramska skupina se je naučila spet po več iger na leto, v Šmihelu so nastopali pevski zbori kot Vres s Prevalj, Gallus iz Celovca, Graški študentje, MePZ Podjuna, Edinost in ansambel Hanzeja Artača.
Predavali so: dr. Pavel Apovnik, Horst Ogris, inž. Blaž Singer, dr. Robert Saxer, Mirko Srienc in drugi. Prirejali so literarne večere in branja.

Leta 1973 je bila na občnem zboru izvoljena za tajnico Lenčka Budin in je tajnica še do danes. Takrat je par let tudi vodila otroški zbor.

70-letnica društva - 1976

Leta 1976 je društvo praznovalo 70-letnico svojega obstoja. Program je trajal kar cel teden. Jubilej so otvorili z Linhartovo igro »Županova Micka« in sicer v podjunskem narečju. Otroci so z igro »Mirko in abeceda« privabili marsikoga, ki se drugače bolj izogiba slovenskih prireditev. Domači slikarji: Valentin Mišic, pd. Zilonov Folt, Albert Krajger, Valentina Kušej, Stanko Sadjak in Helmut Blažej so razstavljali svoja dela. Pisatelj Suhodolčan je predaval o pomenu otroške knjige, Mirko Kumer in Janez Pernat sta ob slikah pripovedovala o zanimivem potovanju v Moskvo. V soboto zvečer se je srečala mladina ob glasbi ansambla »Bellamis«. Slavje so zaključili s koncertom, pri katerem so sodelovali: MePZ Podjuna, Mpz Edinost, ter domači zbor Gorotan. Ekonomski svetnik Mirko Kumer-Črčej pa je prvič obširno poročal o zgodovini šmihelskega društva.

Na občnem zboru 1978 sta bili določeni za knjižničarki Marica Kušej in Micka Demšar–Opetnik. Srčna zadeva vsem odbornikom je bila poživitev knjižnice. Kljub veliki prizadevnosti obeh knjižničark ni uspelo navaditi ljudi, da bi si izposojali knjige in jih brali.
Kaplan Dersula je zbral 35 igralcev in s pomočjo Petra Stickra sta postavila na oder zahtevno igro »Visoška kronika« in s tem pripravila Šmihelu pravi kulturni praznik.

Januarja 1979 je bil na občnem zboru izvoljen nov predsednik,
učitelj Karl Gril.

Glasbena šola v Šmihelu

 Na njegovo pobudo se je meseca marca prijavilo 33 otrok za glasbeno šolo. Profesor Burdzi je poučeval otroke. Po enem letu so se šmihelski glasbeniki priključili Slovenski glasbeni šoli. Polagoma so razvili godbo na pihala, ki pa ni delovala pod srečno zvezdo. Prišlo je do nesoglasij in šele po letih se je iz teh začetkov razvilo današnje samostojno društvo » Godba na pihala Šmihel«
Nekateri učenci prve ure so se šolali naprej in delujejo danes kot uspešni učitelji v glasbeni šoli, kot Miha in Mario Vavti. V teku let se je vedno znova pojavil kak talent. Leta 1988 je Majda Krivograd kot saksofonistka dosegla 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju in leta 1990 1. deželno nagrado. V zadnjih letih pa se iz Šmihela kar več učencev zelo uspešno udeležuje tekmovanj na deželni in mednarodni ravni. To so Boris Butej, Angelika Kos, Mirijam Smolnik in Mirijam Kap.
Trenutno obiskuje glasbeno šolo v Šmihelu 33 učencev.Ti navdušeni glasbeniki med letom večkrat popestrijo s kvalitetnimi nastopi razne prireditve in so prava obogatitev za Šmihel.

1979 – začetek lutkarsta v Šmihelu

 Meseca avgusta je predsednik Karl Gril zbral 11 mladincev, da so šli na prvo lutkovno delavnico v Koper in se naučili lutkovno igro »Igra za poredneže«.
Z očetovsko modrostjo in prisrčnostjo je 13 let spremljal in navduševal Šmihelčane priljubljen lutkar, režiser in scenograf Saša Kump. Pod njegovim mentorstvom so nastale lutkovne igre »Radovedni slonček«, »Ringa ringa raja«, »Guliver med lutkami«, »Račka«, »Mezinček« in najbolj igrana in uspešna »Leteča žaba«. S to igro so 30-krat gostovali po vsem Koroškem. Nastopili so tudi na mednarodnem festivalu Anima v Innsbrucku in v Mistelbachu na Nižjem Avstrijskem ter v Sloveniji. Sledile so »Igra za otroke in oblake«, »Festival ropotulj, zvoncev in kuhinjskih loncev«, »Zgodba o levi goski«, »Domovina« in »Sanje o govorečem cvetu«.
V teku časa se je iz majhnega zrna posejanega na kulturnem področju v Šmihelu razvilo močno drevo. Lutkarstvo je v Šmihelu pognalo močne korenine. Z leti so lutke dosegle tako priljubljenost, da so pod mentorstvom Kristine Trap Jernej leta 1991 ustanovili otroško lutkovno skupino. Od takrat delujeta v Šmihelu vedno znova dve lutkovni skupini. Na številnih vajah in ob dolgih večerih, ko so nastajale lutke in se porajale ideje, je lutkarje povezalo v veliko lutkovno družino. Štef Merkač, lutkar prve ure, našteva, kaj je bilo tisto, kar jih je združevalo: »Vztrajnost, radovednost, ustvarjalnost, doživetja - lepa, čudovita, pretresljiva, smešna, resna, slavnostna doživetja. In ravno te sile obetajo še dolgo in uspešno lutkarsko prihodnost v Šmihelu.
Ob 10-letnici je predsednik Karl Gril zapisal, da je najbolj razveseljivo, da prevzemajo priprave za lutkovne igre mladi iz Šmihela. Režijskega dela se je močno oprijel Štefan Merkač, glasbo pišejo domačini in igrajo jo učenci glasbene šole. Tehniko strokovno vodi Niko Krištof.

1. vaški praznik na Davidovem travniku - 1985

 Kot protiutež šotornim veselicam, ki se vrstijo vse sobote in nedelje od junija do sredine septembra, so si odborniki leta 1985 zamislili prvi vaški praznik in na »Šmihelco«, to je 29 sept., prvič vabili na Davidov (Tabidov) travnik. To naj bi bil praznik srečanja, petja in glasbe, sproščenega veselja in spominov na pretekle čase. Ob raznih šaljivih tekmah in prikazih, vsakdo lahko dobi lectovo srce. Ob dobrih krapih in pečenih klobasah, pa je preskrbljeno za lačne želodce. Gospodinje spečejo slastne krape in dobro pogačo in to podarijo društvu. Vse vaške praznike od začetka do danes glasbeno popestrita zbor »Gorotan« ter ansambel »Korenika«.
Kaj vse smo že počenjali na vaškem prazniku?
Vence pletli, sončnce klofali, hlode žagali, ovce strigli in volno krtačili, brezove metle izdelovali, strožake bulali, koso klepali, travo kosili, drva ravnali, zelje ribali, žgance kuhali, poclne sekali, predli, sode popravljali, žito v snope povezovali, mlatili in veli, kovtre šivali, ribane kuglce devoli, na ajdi klečali, cepine špičili, lonce podrezali, žajfo kuhali, bakle izdelovali, s konjem orali in vlačili ter žito sejali, slamo rezali, fizole prebirali, putr matli, peli, se pravhali, kugvali  plesali in vedno dobre volje bili!

Micka Demšar–Opetnik prevzame odrsko dejavnost v Šmihelu - 1980

Po letu 1980 je odrsko dejavnost prevzela Micka Demšar - sedanja predsednica Micka Opetnik. Že zgodaj se je kot igralka vključila v prosvetno delo v Šmihelu. Takrat so igre režirali kaplani. Zadnji med njimi je bil Hanzej Dersula. Po njegovi premestitvi v Grebinj se je Micka Demšar–Opetnik odločila, da prevzame to odgovorno delo. Prva igra pod njenim mentorstvom je bila igra »Vest«. Pri režiji ji je pomagala Anica Brižnik iz Braslovč. Leto navrh je s pomočjo znanega scenarista Saše Kumpa ter režiserja Marjana Beline postavila na oder komedijo »Florentinski slamnik«. Zavedala se je, da je bil za marsikoga oder jezikovna šola in da se je na odru naučil slovenščine. Leta 1983 je sledila igra »Neupravičena ura« Igra »Cvetje hvaležno odklanjamo« je vsebovala mnogo elementov modernega teatra. Leta 1988 se je mlada šmihelska igralska skupina predala izzivu z izbiro dela Berta Brechta »Izjema in pravilo«. Tveganje se je vsekakor splačalo. Igra je bila velik uspeh in novost. Sledile so igre sodobnih avtorjev »Opalo ima vsakdo rad« in »Dvojčka«. Izbira takih besedil pa je zahtevala od gledališke skupine tudi novih prijemov pri igranju. Leta 1990 so se odločili za klasično igro – Finžgarjevo »Razvalina življenja«. Iz časopisnega poročila izvemo, da je igra zelo dobro uspela in bila tako starejšim kakor tudi mlajšim gledalcem zelo všeč. V tej zasedbi je igralska skupina leta 1992 zadnjič nastopila z igro »Inšpektor na obisku«.

Otroci so v Šmihelu vedno radi prepevali. V teh letih je otroški zbor uspešno vodil učitelj Albert Krajger. Kot zborovodkinji sta mu sledili otroška vrtnarica Silvija Merva ter učiteljica Dagmar Prasenc.

80-letnica društva - 1986

Razveseljiva in vsem kulturnim delavcem v ponos je bila 80-letnica KPD Šmihel. Takrat je društvo pripravilo zgodovinsko dokumentacijo kulturnega delovanja od začetka 1906 naprej. S slikami in besedili iz časopisov in zapisnikov so odborniki priklicali v spomin, s kolikšno vnemo in ljubeznijo so naši predniki gojili in ohranjali slovensko besedo na odru, pri predavanjih, pri prebiranju knjig iz društvene knjižnice, pri kuharskih tečajih ter pri petju.
Igralska skupina je naštudirala igro »Scapinove zvijače«, lutkovna skupina je razveselila otroke z »Igro za otroke in oblake«. Domačini Albert Krajger, Helmut Blažej in Stanko Sadjak so v Posojilnici razstavljali svoje umetnine. Družine iz šmihelske okolice so prepevale, vmes so pa bivši igralci in kulturni delavci pripovedovali o svojih doživetjih, ki so jih imeli ob kulturnem delovanju še pred vojno ter do leta 1970.

V letu 1988 je bila obletnica »Anschlussa«. Zelo pretresljivo so poročale priče časa – doktor Anton Jelen, Helena Igerc, Micka Bricman, Amalija Krištof, Krista Onič ter gospod dekan Kristo Srienc – o grozodejstvih, ki so jih preživeli v pregnanstvu, taboriščih ali doma.

Sodelovanje s Slovensko gimnazijo - 1990

Leta 1990 je društvo pod geslom »Gremo v ves« sodelovalo s Slovensko gimnazijo. Dijaki so v številnih projektih raziskovali Šmihel in okolico, kulturno dejavnost, narečje, problem prometa in problem divjih odlagališč smeti.

 Leta 1992 se je za vedno poslovil veliki prijatelj lutkarjev Saša Kump. Trinajst let je prihajal med šmihelske lutkarje in z njimi izdeloval lutke, da so zaživele v rokah igralcev in osrečevale otroke po vsem Koroškem. Lutkarji so se zavedali, da ga nihče ne more nadomestiti in da so dolžni nadaljevati njegovo delo.

Izgradnja podstrešja – 1991

 Z veliko vnemo so se lutkarji s prijatelji in zanesljivimi pomočniki lotili izgradnje podstrešja farne dvorane. Tako jim je uspelo, da so si izgradili svoje lastne prostore, ki so namenjeni prav njim. Vse delo so opravili v svojem prostem času in brezplačno.
Prav za 15-letnico lutkovne dejavnosti v Šmihelu so otvorili nove podstrešne prostore in s tem poskrbeli za nadaljnje nemoteno in kreativno ustvarjanje in delo z lutkami.

Senčna igra – nov način igranja

V tem času smo v Šmihelu spoznali novo gledališko zvrst - senčno
igro. Skupina mladih okrog Barbare Budin je z lučjo in senco ter s kritičnimi slovenskimi besedili pričarala nepozabljive scene na oder. »Drevo nad prepadom«, »Je zemlja naša last«, ter »Vsiljenka« so bile tri enkratne prireditve, ki sta jih soustvarjala režiserja Tine Varl in Marjan Bevk.
Leta 1994 je ob 15-letnici lutkarstva v Šmihelu znani novinar Horst Ogris napisal v pismu »Lutkovni čudež pod Peco« naslednje: »Ob nastopu lutkarjev iz Šmihela sem bil prepričan, da bi se Kralj Matjaž ob tolikšni ustvarjalnosti, ob tolikšni skrbi za materin jezik, moral iz same radosti že zdavnaj zbuditi, ter z vojsko in dvorjani ploskati tem mladim ustvarjalcem.« Šmihelski lutkarji so se takrat predstavili s tremi novimi predstavami. Otroška skupina s »Sovico oko«, mladinska skupina z igro »Lovec in zajklja« ter druga mladinska skupina s senčno igro »Drevo nad prepadom«.

Izobraževanje

Na izobraževalnem področju je društvo nudilo vsako leto cikel predavanj: o zdravstvu (predavali so domači slovenski zdravniki), o varstvu okolja in o problematiki prometa. Predavanja so bila vedno dobro obiskana.
Društvena dejavnost se opira tudi še na druge stebre: literarna branja, tečaji, razstave in dela z umetniki. Umetnica Nežika Novak je z odraslimi in z otroki vodila tečaj »Oblikovanje z glino«. Niko Krištof je predaval o ozvočenju in osvetljavi gledaliških predstav. Od leta 1993 vsako leto priredi društvo »Dan dišav in eteričnih olj«. To leto so se tudi zvrstili »Večeri slovenščine« s prof. M. Vrbincem.

Včasih je v Šmihelu uspevala trta - Martinovanje

Novembra 1994 so v Šmihelu prvič praznovali Martinovanje s pisateljem Tonetom Pavčkom. Na to priljubljeno družabno prireditev povabimo vsako leto vinogradnike in glasbenike iz znanih vinorodnih krajev in se ob dobri kapljici, pečenem kostanju in sproščeni glasbi poveselimo in si nazdravimo.

Dejansko se zvrsti v teku leta 30 do 40 prireditev. Z raznovrstnimi ponudbami skuša društvo nagovoriti in privabiti čim več ljudi. Nekatere prireditve, kot so vaški praznik, martinovanje, adventno petje, pustovanje za otroke, so postale stalnice in so tudi dobro obiskane. V zadnjih letih je društvo priredilo več klasičnih koncertov, na katerih so nastopili domači glasbeniki in glasbeniki z Dunaja, iz Argentine in Washingtona. Višek glasbenega dogajanja pa je bil obisk svetovno znanega zbora Glinka iz St. Peterburga.

90-letnica društva - 1996

Ob 90-letnici društva so se predstavili širši javnosti domači umetniki, pripovedniki, glasbeniki in besedni ustvarjalci. Ob tem jubileju je društvo izdalo informativno brošuro o zgodovini in dejavnostih društva. Dr. Teodor Domej je bil slavnostni govornik na jubilejni prireditvi.

 Novembra leta 1997 je bila prvič v zgodovini društva izvoljena za predsednico ženska - dolgoletna kulturna delavka - Micka Opetnik.
Njene besede na občnem zboru so bile namenjene tako društvenikom kakor tudi vsem navzočim - da naj se zavedamo in spoznamo potrebe slovenskega življa v Šmihelu in okolici. Društvo se mora soočiti s spremembami, pri tem pa nikakor ne sme pozabiti svoje prvenstvene naloge: ohranjati in izpopolnjevati slovensko besedo v obliki iger, petja, predavanj in zabave.

ANIMA - 1999

Nedvomno je mednarodni lutkovni festival ANIMA zaznamoval leto 1999. Majhna vas Šmihel je naenkrat postala središče pozornosti. Lutkovne skupine iz sosednjih držav in Avstrije so se predstavile v pestrih in zanimivih lutkovnih igrah mnogoštevilni publiki. Šmihelčani so napneli vse sile in s podstrešja prinesli vse lutke ter z nepozabljivo predstavo »Lutkovni safari« presenetili sami sebe. Pod vodstvom Tineta Varla in s pomočjo vseh lutkarjev so se šmihelske lutke podale v bližnji gozd Breznico in tam odigrale očarljive in nepozabne predstave. Gledalce tega špektakla je prevažala kočija s konjsko vprego na kraj dogajanja.
Lutke, lutkarje in igralce igre »Sonček, kje si?« pa je ob pozni večerni uri popeljal Štef Merkač na hrib sv. Katarine. Radovedni in navdušeni gledalci so spremljali nočno igro z velikim navdušenjem in zadovoljstvom.
Ljubezen do lutk je Šmihelčane še bolj prevzela. Društveniki so se odločili, da bodo s pomočjo KKZ odslej vsako leto priredili mednarodni lutkovni festival, ki se imenuje CIKL CAKL.
Nad 70 mladih je v teku let sooblikovalo lutkovno dejavnost in vdihnilo lutkam dušo, da so v njihovih rokah zaživele. Vsi lutkarji so kot številne veje močnega drevesa, ki se raztezajo na vse strani. Vsakoletne domače premiere, mesečne lutkovne predstave, številne lutkovne delavnice in mednarodni lutkovni festival CIKL CAKL dajejo kraju in ljudem svoj nezamenljivi pečat.

Deželno priznanje lutkarjem - 1999

To leto so lutkarji v Šmihelu prejeli kulturno deželno priznanje za lutkovno dejavnost in uspel potek ter organizacijo mednarodnega lutkovnega festivala ANIMA.
Odrasla lutkovna skupina je uspešno delovala naprej in predstavila dve zanimivi lutkovni igri »Kapljica Mavrinka« ter »Bratje škratje«.
Leta 2001 so pod mentorstvom Kristine Trap-Jernej ustanovili spet novo otroško lutkovno skupino. Z režiserjem Richardom Grilcem so zelo uspešno zaigrali tri lutkovne igre. »Vila Malina«, »Jajce« in »Dva zmerjavca«. Ker je bila ta otroška lutkovna skupina preštevilna, so jo razdelili v dve skupini. Mlajšo sta prevzeli Andreja Trap in Katrin Čebul ter s pomočjo režiserja Richarda Grilca postavili na oder prikupno lutkovno igro »Starka Zima«. Druga skupina, ki jo vodi Kristina Trap-Jernej, pa je z novo režiserko Natašo Herlec naštudirala dve posrečeni predstavi »Mali, veliki in velikan«, ter »Alica v čudni deželi«.

Izobraževanje

Izobraževalne ponudbe na najrazličnejših področjih, od genske tehnologije prek tečaja za peko kruha, so zelo dobro obiskane. Zvrstili so se tečaji za biološko vrtnarjenje, računalniški tečaji, skupinski plesi, vezenje velikonočnih prtov, tečaj varjenja, neštete delavnice za otroke, joga, sprehodi po vigrednih travnikih in obrobjih gozda, ter nabiranje divjih zelišč in zdravilnih rož. Teh ponudb je vedno več in tako se je v zadnjih štirih letih zvrstilo nad 20 predavanj, več kot 25 tečajev oziroma delavnic.

Kinodvorana

Novost v Šmihelu pa je vsekakor projekt »Kinodvorana«, pri katerem sodelujejo mladinci iz Šmihela in okolice. V tem okviru predvajajo slovenske in mednarodne filme ter lastne produkcije in organizirajo filmske delavnice.

Otroška gledališka dejavnost - 1999

Gledališka dejavnost je bila v Šmihelu od prve ure društvenega delovanja naprej močno zasidrana. V sto letih se je razvila v bogato delovanje, ki je iz generacije do generacije rasla in se razvijala, danes pa jo samozavestno gojijo otroci. Ker so odrasli igralci preveč zaposleni, mladina gre študirat, je predsednica Micka Opetnik znova zbrala okrog sebe otroke in z njimi vsako leto naštudira s pomočjo raznih režiserk novo gledališko predstavo.Tako so se zvrstile igre »Modra vrtnica za princesko«, »Zvezdica zaspanka«, »Zgodba iz nekdanjih dni«, »Starši naprodaj« »Butalci«, »Totalka odštekan dan«, »Figole Fagole« in zadnja z novo zasedbo zelo samozavestnih in obetavnih igralcev »Klobuček in Klobučica«.

Zgodovina domačega kraja

Leta 2005 je društvo prvič ponudilo zanimiv način spoznavanja
domačega kraja pod naslovom »Sprehod po Bistrici«. Okoli 40 ljudi je prisluhnilo zanimivim pripovedovanjem vaščanov o starih mlinih, žagah in o plavžu na Bistrici. Naslednje leto smo si ogledali podružne cerkve v Večni vasi, Dvoru in Rinkolah. Cikel teh zanimivih zgodovinskih pohodov pa je bil sklenjen letos z ogledom farne cerkve, zgodovino o vasi Šmihel in pohodom na Katarino ter zgodovinskim predavanjem o Katarini.

25-letnica lutkarstva v Šmihelu - 2004

Leta 2004 smo praznovali 25-letnico lutkarstva v Šmihelu. Z bogatim programom in z umetniško oblikovano brošuro o lutkarstvu v Šmihelu smo ta jubilej zelo dostojno praznovali. Vsem bo ostal gotovo še dolgo v spominu očarljiv večer na Breškem jezeru, ki so ga društveniki pripravili po zamisli Štefa Merkača z naslovom »Duo infernale« - boj ognja in vode. Domači lutkarji so se za ta jubilej naučili dve igri: otroška skupina »Dva zmerjavca«, odrasla skupina pa »Večni hodec«. Skupina »Kinodvorana« je posnela film o lutkarstvu v Šmihelu. Simona Krajger pa je pripravila lutkovno razstavo.

Priznanje društvu - 2005

Javni sklad Republike Slovenije je 26. jan. 2005 podelil društvu priznanje za bogato, že 100-letno dejavnost, ki najde pravo mero med ohranjevanjem starega kulturnega izročila in z uspehom lovi korak s sodobno kulturo. Kot steber slovenskega življa društvo zagotavlja obrambo pred asimilacijo.

Prenova farne dvorane - 2003

Da je kulturno delo mogoče, so potrebni primerni prostori. Tako smo v Šmihelu v zadnjih treh letih obnavljali farni dom. Društveniki so s pomočjo prijateljev društva prenovili farno dvorano. Dozidali so prostor za kulise in tehniko, obnovili so stopnišče in gornji hodnik, na novo opremili in deloma zgradili toaletne prostore, povišali in obnovili oder, zamenjali vsa okna, pred vhodi so naredili s steklom krite strehe in farni dom je dobil tudi od zunaj lepši obraz – novo fasado. Da smo ta veliki zalogaj s 3000 urami prostovoljnega in brezplačnega dela le zmogli, se sedaj naknadno sami čudimo. A s pomočjo številnih pridnih in zanesljivih pomočnikov se je to posrečilo. Projekt so finančno podprli fara, škofija in občina.

16. 12. 2006 – 100-letnica društva

16. dec. 2006 je minilo 100 let, odkar so v Šmihelu ustanovili Slovensko katoliško izobraževalno društvo. Ob rojstnem dnevu je predsednica Micka Opetnik med drugim izrazila te želje:
da bi slovenščino v našem kraju bolj spoštovali,
da bi se zavedali lepote in bogastva materinega jezika,
da bi kultura v Šmihelu tudi v prihodnjih desetletjih živela v vsej polnosti,
da bi kulturniki pri svojem ustvarjanju ujeli utrip časa in ljudi.

Od vsega začetka naprej je imelo kulturno ustvarjanje en cilj - nuditi ljudem izobrazbo in izpopolnjevanje slovenskega jezika.To je oporoka tudi današnjim kulturnikom v Šmihelu. Gojiti lepoto slovenske besede, dajati jeziku prostor, kjer lahko živi brez nasprotovanj in zapostavljanj in da se ohranja in širi.